Iz fotelja

Imamo ogromen pult iz inoksa. Ne takšnega na katerem se pozna vsak prsrtni odtis ampak takšnega, na katerem se resno kuha. In ko pod prsti K kopnijo kupi posode, bodisi v pomivalni stroj, bodisi v stojalo se poraja karakterna dilema doslednosti. Kdaj je zadoščeno redu, – Ordnung muss sein ?

Gre za preživeli diktat cislajtanškega pikolovstva? K je intransigentna. Njena siceršna inteligenca se spotakne na s-trmi-ni ega. Kot da bi poslušal Franka Sinatro v »I Did It My Way.«

Tako kot je montezumovo prekletstvo bilo mehiško zlato ali nafta, tako je za K ta zadnjih par odstotkov nereda izraz upanja, da lahko vendarle »eat your cake and have it.« Ampak tako kot je ugotovil že Maximilian in drugi Herrschaften njegovega kaiserlich und königlich veličanstva, prekletstvu bogatstva, bodisi v zlatu ali inteligenci ne moreš uiti.

Naša moralna gramatika diktira zavesti s taktirko podzavesti. In zato prej ali slej vsak od nas briše in glonca do konca. Le vprašanje kulture je koliko se pult sveti.

Črka z literarno zgodovino in osebno eksplicitno relevanco. K je pojava, s projekcijo osebnosti, ki svojo nedorečenost dopolnjuje z inteligenco in vihravo lepoto mladega nezavedanja minljivosti. Ko v svetlomodrem puloverju in beli srajci, ter Levis-kah in z sončnimi očali ob odhodu zaloputne in imam občutek, da si bo priškrnila svoje dolge, sveže oprane lase med vrati, se mi zazdi, da še potem, ko je že odšla, njena podoba kot mrgoleča puščavska fata morgana še malce ostane in mi navihano pomežikne.

K je kot bokser v sparringu, ki se ne zaveda moči svojega udarca, ali kot muca, zaradi katere imaš po igrivi bitki z njenimi šapicami vseeno popraskane roke. [To be continued…]

Včeraj je umrl Marcel. Sin nekoč premožnih aleksandrijcev, ki jim je Nasser podržavil še tisti ostanek premoženja, ki ga sami niso na veliki nogi zaigrali. Moški neskončne nežnosti, ki je kvečejmu vzrojil v soočanju s krivicami. Njegov čas je minil s stoletjem, njegov Pariz z vojno in njegova ameriška samozavest z izgubo službe iz katere so ga vrgli tik pred upokojitvo, da mu niso morali plačevati pokojnine. Loser torej?

Iz njega je velo dostojanstvo v kulturi, ki meri vse po bančnem računu. Marcel je predstavljal nežno sapico Casablanških noči z lampijoni in ostanki kolonialne nostalgije. V človeku ni prepoznal zla in se je še v maroški ječi čudil lokalnemu družabniku, ki ga je oskubil do nemilosti izgona. Amerika ga je sprejela, ožela in izpljunila, kot marsikoga, ki je ameriški sen doživel v MOLu. Marcela ni več.

H je blizu štiridesetih, profesor medijskega ekstrapoliranja ali kako se že temu reče in njegova bivša deklica, študentka na njegovem faksu, jih ima dobro desetletje manj. Pa je potarnal o konstruktu usode, češ da sta se razšla (evfemizem, ki ga uporabljajo prizadeti) in da boli, z implikacijo, da je “mala,” ob vsej ljubezni, pač fatalna. Ampak meni je njen pogum vzel sapo. Oditi v ljubezni iz poželjenja po spremembi, ne toliko erotične kot same sebe, ni mala stvar. Še “včeraj” sta na severu gojila dvojino danes pa on rekonstruira sebe v samoti, ona pa iz porušenih mostov gradi brvi svoje bodočnosti. Sprememba iz dveh zornih kotov, kot “žrtev” in kot akter. Za oba pozitivna izkušnja, a neprimerno bolj zahtevna za akterja. Pogum za spremembo kot antidot Lebensangsta.

Ko sem hodil v ameriško gimnazijo so nosile deklice vedno tiste mehke, pastelne puloverje, ki so nedložno dišali po obljubi prebujajoče erotike in hrepeneli po pozornosti. Mene, ki sem izhajal iz sivine tovarištva in se imel ze sofisticiranega evropejca, so te deklice z bleščeče opranimi lasmi in prijaznimi ameriškimi nasmehi popolnoma očarale. Takrat me je največkrat tlačila mora, da sem se že vrnil v meglo in, da sem te nasmehe zgolj sanjal.

Homecoming, prom, ali valentinovo in vsi drugi čarobni rituali so bili moj novi svet. »Will you be my Valentine,« me je v z velikimi črkami napisanem vabilu vprašala neznana sweetheart med odmorom in meni je noro razbijalo srce, ko sem gledal naokoli, v upanju, da jo zagledam.

Ko smo se končno rešili sekvestorjev miklavža, božička in galantina smo morali ponovno odkriti pomen teh ritualov pri nas. Eni so se podredili kiču potrošništva, drugi pa »odklepajo korenine« ali hudomušno barajo najdražje. Will you be my Valentine?

[Repost from February 8th, 2008]

Ko je včeraj zaradi Burje obtičal na otoku sem spoznal chefa Marca, italijana iz New Yorka, ki je sredi Velog odpril lokal s svežo pašto in tartufi. Marco ima feeling in njegova pašta ima dušo. Poznal je Sally iz La Tulipe, ki je s svojim dvemi zvezdicami kuhala za štiri in Arianne, ter njen foie gras in mnogo drugih. Očitno sva v istem času k Florentu v ranem jutru hodila na boudin in tavala po še nesnobovskem SOHOu. Zvečer smo vsi držali H-jevo srce v rokah, ko je hrepenelo po deklici, ki ga je zapustila, medtem ko je Marco pripravljal pašto, ki ni bila sveža, in pršut, ki ni bil kuhan, tako, da so se pašta in grah borili za naziv “al dente” in je sir bil bled prah z obetom parmezanove arome. A je vseeno bilo dobro. In skupaj smo na otoku kljubovali burji v svitu zvezdnate noči. Samo ti si manjkala.

[Repost from February 5th, 2008]

Odhajam na otok kot da grem kam daleč, čeprav je zračne linije za dobrih 100 kilometrov. Potujem lahko, samo eno potovalko, nekaj drobnarij, babično kutinovo marmelado in z ogromno bleščečo šporhert ploščo, verodostojno za quiche aux épinards ali carpaccio z lečami, in seveda z računalnikom. Otok bo prazen, naravnost očarljiv v svoji samotni razgaljenosti, ko se bodo prerivali Burja ali Jugo, trstike, pesek, skale in valovi.

Med tisto zadnjo uro vožnje z ladjo se otresem kopnega, kot se pod prho znebim arome vsakdanjika. Nakladam. Le kako bom zdržal teden dni brez fotelja?

Ko se skobacam iz fotelja morda kaj napišem…